Select Page

OB 200 LETNICI ŠOLE… FEBRUAR

Dejavnosti v mesecu februarju

 

Mesec marec je bil v sklopu praznovanja 200 let šolstva na Zgornji Polskavi namenjen spoznavanju, kako je potekalo šolanje v starih časih.  Naši učenci so zato opravili pogovore s svojimi starimi starši in jih povprašali, kako se oni spominjajo svojega šolanja, kako se je razlikovalo od šolanja danes in izvedeli marsikaj zanimivega.

Vabimo, da si preberete njihove zgodbe.

Babičina šolska leta

Moja babica Marija je stara 71 let. Obiskovala je dve osnovni šoli. Od prvega do četrtega razreda je obiskovala osnovno šolo v Novi Cerkvi. Šolo je obiskovalo približno 80 učencev. Kar 25 jih je hodilo v njen razred. Vsak dan je do šole prehodila 4 km, tudi v dežju, mrazu in snegu. Od 5. do 8. razreda je obiskovala osnovno šolo na Dobrni. Šola je bila velika in babica ne ve, koliko učencev jo je obiskovalo. Tudi na Dobrno je v šolo hodila peš, 6 km v eno smer. V šolo je hodila skupaj s prijatelji iz vasi, med potjo so klepetali in se zabavali. Ker v šoli niso imeli malice, si je babi vsak dan v šolo nesla: kos kruha, jabolko in včasih suho sadje. Občasno so v šoli dobili kruh in poseben sir, ki so ga v Jugoslavijo pošiljali zavezniki. V šolo je nosila preprosto usnjeno šolsko torbo. Rabljeno torbo je dobila od sorodnikov. V torbi je nosila leseno peresnico, pero, svinčnik, zvezke in učbenike. Le črnilo so puščali v šoli. V šoli niso potrebovali športne opreme. Telovadili so kar v svojih oblačilih. Nekateri učitelji so bili zelo strogi. Včasih so učenci za kazen dobili klofuto ali pa so morali klečati v kotu. Učiteljici so morali govoriti tovarišica. Babičin najljubši dogodek je bil šolski izlet na Vršič. Najprej so se s tovornjakom odpeljali do Celja. Pot so nadaljevali z vlakom, ki jih je odpeljal do Kranjske Gore. Peš so odšli na Vršič in tam prespali. Naslednji dan so se odpravili domov. Babi je rada hodila v šolo, zato ima nanjo veliko lepih spominov.

Zala Strnad, 3. b

Šolska leta moje prababice

Moja prababica Jožefa je stara 87 let in je v šolo hodila med 2. svetovno vojno od leta 1940 do 1944 v Šmartno na Pohorju. V šolo je hodila peš eno uro. Šola je bila med vojno požgana, zato so imeli pouk v privatnih hišah.

Osnovna šola je trajala 6 let, v razredu je bilo okoli  30 učencev. Ko je šola pogorela, so razrede razdelili na dva dela. Pouk je trajal od 9.00 ure do 13.00 ure. Predmeti v šoli so bili: računstvo, slovenski jezik, glasba, nemški jezik in telovadba. V 1. in 2. razredu so imeli tablico in kredo, v 3. in 4. razredu pa zvezke. Učitelji so bili zelo strogi, saj so učence za klepet udarili z metrom po prstih ali hrbtu. Na izlet so hodili na sosednji hrib.

Moja prababica je v šolo hodila le 4 leta, ker ji je umrla mama in je morala skrbeti za šest bratov in sester.

Vito Cigler, 3. b

Šola v času moje babice Cvetke

Moja prababica je stara 83 let. Je najstarejši član naše družine. Osnovno šolo je obiskovala v Bresternici, kamor je vsak dan hodila peš. V šolo so si prinašali hrano sami od doma, tako zajtrk kot tudi kosilo. Za zajtrk je najraje pojedla kruh namazan z marmelado in popila kozarec mleka. Za kosilo pa kos črnega kruha z zaseko ali domačo klobaso in skodelico kislega zalja. V tistih časih so bili učitelji zelo strogi, potrebna sta bila red in disciplina. V šoli so se učili matematiko, slovenščino, okolje, šport in gospodinjstvo. Za grdo obnašanje so jih kaznovali z udarcem po prstih in klečanjem v kotu na koruzi. V šoli so naloge reševali na majhne tablice z belo kredo. Vsi so imeli enake tablice in krede. V razredu je bilo 15 učencev. Njen najljubši dogodek je bil, ko so vojaki delili sladkarije.

Zala Hojnik Božič, 3. B

Šola nekoč

Moja babica mi je povedala, da je v šolo hodila peš. Za pot so potrebovali uro in pol. Na šoli je bilo okoli 210 učencev. Imela je 31 sošolcev. Na šoli niso imeli kuhinje. Hrano so nosili iz privat kuhinje. Največkrat so jedli mlečni zdrob ali kruh s pašteto in s čajem. Imeli so nekatere predmete, ki jih danes nimamo. Učili so se srbsko hrvaški, nemški in slovenski jezik, matematiko, zemljepis, zgodovino, glasbo in šport. Pri pouku so na začetku uporabljali svinčnike, kasneje pa so v zvezke pisali s peresnikom in nalivnim peresom. Njihovi učitelji so bili zelo strogi. Skrbeti so morali, da so imeli lepe roke in postrižene nohte, drugače so jih dobili po prstih z aluminijasto palico. Veliko je veljala disciplina. Pogosto so bili kaznovani, če kaj ni bilo prav. Najljubši so ji bili izleti, na katere so hodili.

Matic Potočnik, 3. b

Učenci 4. razreda pa so ugotovili:

Moja babica Renata je začela hoditi v osnovno šolo leta 1079. V šolo je hodila 1 km peš. Takrat ni bilo šolskega avtobusa. V zimskem času so učenci gazili po snegu do šole. Zgodilo se je, da so v šolo prišli premočeni. Učiteljica jim je dala premočena oblačila sušiti na veliko lončeno peč, ki je stala v razredu.

Šola, ki jo je babica obiskovala, je stala na Levarjih, blizu cerkve. Imela je štiri učilnice, zbornico in učiteljsko stanovanje. Pred šolo je bilo šolsko igrišče z veliko lipo. Malico so imeli kar v razredu, ker niso imeli jedilnice. Telovadbo so imeli v razredu ali pa na igrišču. Za vsak predmet so imeli en zvezek, pri slovenščini še berilo, pri predmeti spoznavanje narave in družbe ter matematika pa še učbenik. Za likovno vzgojo so imeli risanke, v kater so ustvarjali. Od 1. do 4. razreda so nosili halje, s katerimi so si zaščitili oblačila.

Babica je po četrtem razredu nadaljeval šolanje na Spodnji Polskavi, 4 km oddaljeni od doma, kamor pa jih je vozil šolski avtobus. Šolanje v osnovni šoli je zaključila leta 1978.

Tai Fišravec, 4.b

Šolanje moje babice se je začelo let 1967. V osnovno šolo je hodila v Majšperk. Do šole je imela 7 km, hodila je peš eno uro in petnajst minut. Do 4. razreda je imela pouk tudi ob sobotah.

Ko so učenci poslušali učitelje, so imeli roke zadaj na stolu, da so imeli boljšo držo telesa. Če niso imeli domače naloge, so ostali po pouku in jo naredili. Če so bili poredni, so bili tepeni, če jih je bilo porednih več, je bil kaznovan celoten razred. Med poukom so morali biti popolnoma tiho. Če so imeli popackane zvezek, so dobili štampiljko pujska, če pa so bili njihovi zvezki urejeni, so dobili čebelico. Takrat se je ocenjevala tudi oblika pisave.

Šolanje moje babice se je končalo leta 1982. Vedno je rada hodila v šolo.

Val Daniel Marinič, 4.b

Starši so mi povedali, da so pouk v osnovni šoli imeli dopoldan in popoldan, tako je bilo do 4. razreda. Šolanje je trajalo osem let. Predmeti so bili podobni kot so danes. V petem razredu so imeli predmet, ki se je imenoval srbohrvaščina. Pri tem predmetu so se učili pisati in brati v cirilici. V šoli so učitelje in učiteljice klicali tovariši in tovarišice.

Začetek in konec pouka ter odmor je vedno oznanilo zvonjenje zvonca.

Nik Celja, 4.b

Babica mi je povedala, da so nekoč v šoli namesto nalivnega peresa imeli črnilo in pisalo, na katerem je bilo pero. Takrat učenci niso sedeli na stolih, ampak na klopeh. V šolskih mizah je bila luknja, v kateri je bilo črnilo. V šolo je hodila popoldan in peš.

Babica se svoje takratne šolske torbe ne spomni, saj so lepše torbe dobili šele, ko je bila v srednji šoli. Pri malici je moral dežurni učenec narezati kruh, ne tako kot danes, ko dobimo vse že pripravljeno.

Moj oče pa mi je  povedal, da če si se zelo pridno učil, si bil zapisan v zlato knjigo.

Neža Rečnik, 4.b

Accessibility